Lakmusov papir ohranjenosti narave

Do žuželk večina ljudi ne goji kakšne pretirane naklonjenosti, a ta red je izvzet. S svojo barvitostjo, raznolikostjo, lahkotnostjo, krhkostjo, nevsiljivostjo v nas vzbujajo občudovanje in očaranost. A metulji so mnogo več kot prikupen in nenevaren spremljevalec sprehoda v naravi in posedanja na domačem vrtu. So namreč še kako pomemben in nezamenljiv kamenček v mozaiku biotske raznovrstnosti, kazalnik ohranjenosti narave, glavni ali celo edini opraševalci številnih cvetočih rastlin in na razvojni stopnji gosenice pomemben del prehrane mnogih živali.

Metulje (danes jih po vsej zemeljski obli živi 160.000 vrst, a je tudi še mnogo neodkritih) ločimo na dnevne in nočne (znotraj teh pa še na številne naddružine), čeprav je ta razvrstitev bolj umetna kot naravna, saj so nekateri dnevni po več značilnostih podobni nočnim in obrnjeno. Ponekod jih, prav tako umetno, delijo na velike metulje in metuljčke.

Zaradi čudovitih barv in vzorcev so si sloves najlepših prislužili tropski. Med največjimi dnevnimi metulji je indonezijski ptičji metulj (Ornithoptera alexandrae) – samica čez razprostrta krila meri do 25 centimetrov, med nočnimi pa ta sloves pripada 30-centimetrski južnoameriški orjaški sovki (Thisania agrippina) in atlasovemu nočnemu pavlinčku (Attacus atlas). V Sloveniji med največje dnevne metulje uvrščamo gorskega apolona (Parnassius apollo), med nočnimi pa je največji veliki nočni pavlinček (Saturnia pyri) – čez krila so namerili več kot 20 centimetrov. 

V Sloveniji 3400 vrst

Do pred kratkim so bili dnevni metulji veliko bolj raziskani od nočnih (knjiga Slovenski metuljar, Atlas dnevnih metuljev Slovenije), a danes tudi po zaslugi Matjaža Černile o njih vemo veliko več. Pred nekaj meseci je namreč izšla njegova poljudna knjiga Nočni metulji Slovenije (prva tovrstna pri nas), ki v sliki in besedi povzema plod večletnega raziskovanja. Pri nas živi približno 3400 vrst, 180 je dnevnih (od nočnih se ločijo zlasti po dnevni aktivnosti in so tudi zato med ljudmi bolj poznani), kar 1250 je nočnih (niso vsi rjavkasti, med njimi je nekaj prav lepih, barvitih vrst), preostale prištevajo k mikrometuljem, ki pripadajo družinam moljev, vešč, zavijačev, minerjev itn. (med mikrometulji je več takih, ki povzročajo škodo v gozdovih ter pri pridelavi in skladiščenju hrane). 

Nočni metulji čez dan skrivališče poiščejo med rastlinami in v špranjah skal, zato jih opazimo šele zvečer oziroma ponoči, ko se približajo umetni svetlobi. Tudi zato jih je veliko težje opazovati kot dnevne – znanstveniki in ljubitelji (njihovo sodelovanje je zelo pomembno, poudarja sogovornik) si pri tem pomagajo ravno s svetlobnimi vabami. »Žal pa po drugi strani javna razsvetljava dobesedno sterilizira okoliško naravo. Če svetilka gori vso noč, večina nočnih žuželk, ki so priletele v njen soj, ostane tam in sčasoma pogine,« pravi avtor in dodaja: »Bojazen, da bi ljubiteljski metuljarji lahko iztrebili vrste, je odveč, saj imajo metulji velik zarod.« 

Po njem dobil ime

Matjaža Černilo tudi v tujini poznajo kot velikega specialista za nočne metulje. Metulji so ga zvabili na različne konce sveta (nazadnje je bil na Madagaskarju), a najbolj ga privlači Azija od Sibirije do Kazahstana. 

Ko populacije metuljev v tujini primerja s stanjem v Sloveniji, ugotavlja, da jih je pri nas vse manj. Upada njihovo število, vrste pa, vsaj tako kaže, pri nas za zdaj še ne izumirajo. Kraški zmrzlikar je bil pred leti razglašen za izginulega, a so ga potem spet našli na Kraškem robu. Med velikim požarom ob železniški progi nad Črnim Kalom avgusta 2016 pa je pogorel tudi habitat tega metulja. Ker so bube v tleh dokaj zavarovane, bi si verjetno lahko spet opomogel, a vprašanje je, ali niso z gradbenimi stroji, s katerimi so urejali pogorišče, dokončno uničili njegovega edinega življenjskega okolja v Sloveniji, se sprašuje sogovornik.

Včasih, ko je bilo posegov človeka v naravo manj, smo metulje videvali skoraj na vsakem koraku, danes pa celo na travnikih bolj poredko naletimo na predstavnike sicer številnih vrst. »Z vsega sveta sicer občasno poročajo, da katere od vrst na določenem ozemlju ne videvajo več, a za potrditev izumrtja je potrebno daljše spremljanje stanja na terenu. Tudi za metulje so usodni veliki človekovi posegi v naravo, spreminjanje podnebja, naravne katastrofe. A ko vrsta izumre, poti nazaj ni več. Tudi zato je pomembno, da predstavnike vrst ujamemo, preučimo ter pravilno preparirane in označene shranimo v zbirkah.« 

Kljub temu je razvoj metuljev zgodovinsko v največjem razmahu, pravi poznavalec. »Nikoli prej od nastanka prvih prametuljev namreč ni bilo na Zemlji toliko vrst teh živali.« Lepidopterologi oziroma metuljarji po vsem svetu poročajo o najdbah novih vrst oziroma njihovih različic. Malokdo ve, da je tudi naš sogovornik sodeloval pri odkritju nekaj vrst nočnih metuljev, in da je eno od njih, ki jo je odkril na ruskem Altaju, ruski entomolog nato poimenoval po njem – Xylena czernilai.

V simbiozi z rastlinami

Metulji seveda niso bili vedno takšni kot danes, temveč so se skozi evolucijo prilagodili okolju.  Najstarejši fosili starodavnih prednikov današnjih metuljev so stari približno 190 milijonov let (začetek jure). Zgodnji prametuljčki so bili podobni današnjim mikrometuljem »moljem«. Sprva še niso imeli sesala, temveč grizalo, pravi Černila. Metulji s sesali so se skupaj s prvimi cvetnicami verjetno pojavili že v karbonu. »Med današnjimi metulji prevladujejo tisti, ki imajo sesalo ter se prehranjujejo z medičino cvetov in s sladkimi rastlinskimi izcedki, kar pomeni, da so se razvijali v sožitju z rastlinami žužkocvetkami.« Za večino metuljev je značilna simbioza z določenimi vrstami rastlin, kar pomeni, da so odvisni drug od drugega.

Mojstri skrivanja in odvračanja

Metulji so na vseh stopnjah razvoja – od jajčeca prek gosenice in bube do metulja – hrana številnim žužkojedom, »zato so milijoni let razvoja prinesli prav neverjetne barve, vzorce in oblike njihovih teles, s katerimi posnemajo okolico ter se tako skušajo skriti pred plenilci. Nekatere vrste pa celo v telesu shranijo strupene snovi iz rastlin, s katerimi se hranijo kot gosenice. Skozi tisoče generacij so se pri teh za žužkojede neužitnih vrstah razvile opozorilne barve telesa, da jih plenilci lažje prepoznajo. Običajno so rumeno-črno ali rdeče-črno progaste oziroma pikaste. V veliki raznolikosti metuljev so se med evolucijo razvile nekatere vrste, ki sicer niso neužitne, vendar izkoriščajo to komunikacijo med neužitnimi vrstami in plenilci ter posnemajo svarilne barve in vzorce ter tako 'pretentajo' plenilce.«

Morda ste bili tudi vi kdaj čisto blizu npr. gosenice modrega trakarja (Catocala fraxini), pa je niste opazili, ker se tako zlije z okolico (podobna je vejici), ali nočnega metulja z imenom spomladanski hrastar (Moma alpium), ki je kljub živim barvam na zelenih drevesnih lišajih le stežka viden. Ali pa ste zaradi vpadljivih barv, vzorcev in oblik gosenico ali metulja takoj opazili. No, zaradi metuljev, ki živijo v naših krajih, človek ne more imeti zdravstvenih težav (če se ga nežno dotaknete, tudi z metuljem ne bo nič narobe, morda bo le nekoliko težje letel), zaradi dlačic tropskih metuljev pa bi lahko dobili alergijo. Po drugi strani pa so za ljudi, pse, govedo, konje in divje živali nevarne ožigalne dlačice živih in mrtvih gosenic hrastovega in pinijevega sprevodnega prelca. Težav ne povzroči le stik z gosenicami, temveč tudi dlačice, ki  do nas pridejo po zraku. Na splošno velja, da so gosenice z dlačicami lahko bolj ali manj nevarne, tiste, ki imajo različne izrastke in posnemajo nevarne žuželke ali podlago, pa so samo videti takšne.  

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (marec 2020)

Več o reviji Gea >